Radio Študent, 2. april 2015 ― Davnega 1900 je modernistični arhitekt dunajskega naslova, Adolf Loos, v svojem najpomembnejšem delu Ornament in zločin kritiziral slogovno smer jugendstila zaradi uporabe nepotrebnih ornamentov, ker onemogočajo tako prostor za gibanje oziroma prostor za razmislek in planiranje prihodnosti, kakor tudi prostor za razvoj in želje. Nadgradnjo Loosovih dognanj o nepotrebni dekorativnosti je leta 1912 dodal njegov prijatelj, satirični pisec Karl Kraus. V eseju Spielraum govori o pomanjkanju spielrauma, s katerim razume prostor, ki dopušča gibanje. Krausovo nasprotovanje nepragmatičnemu koriščenju dekoracije tako v arhitekturi kot tudi v jeziku je razlog, da je Jasmina Cibic najnovejši projekt poimenovala Spielraum. Ime združuje tridelno serijo razstav, od katerih je prva, Spielraum – The Nation Loves It, predstavljena v muzeju Ludwig v Budimpešti, druga pod imenom Spielraum - izrazi skupne želje pa je trenutno na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Zadnja od treh bo na ogled v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu. Sodobnik iz istega kroga, ki sta mu pripadala Kraus in Loos, filozof Ludwig Wittgenstein razmišlja o besedah na istem nivoju kot prva dva. To je razvidno iz trditve, da pomen posamezne besede izhaja iz njene uporabe, torej njena vsebina sledi funkciji. Za Wittgensteina vsaka nova uporaba besede predstavlja jezikovno igro in je odvisna samo od načina uporabe, s čimer ista beseda, odvisno od konteksta, dobiva množico različnih pomenov. Za to, da bi se besede uporabljale smiselno, je treba izbrati jezikovno igro in obliko življenja, ki ji jo je mogoče dati. Proti temu služijo besede kot mesta imaginacije za ustvarjanje drugega sveta. Tako razumevanje besed je mogoče uporabiti za razumevanje posameznih elementov znotraj inštalacije Spielraum – izrazi skupne želje Jasmine Cibic, v kateri izpostavlja tako prostor jezika kot tudi jezik prostora. Odmerjena lepota in preciznost postavitve spodbujata premislek o namenskosti takšne vizualne